Možganska kap kljub boljši osveščenosti prebivalstva ter napredku primarne in sekundarne preventive še vedno ostaja najpogostnejša akutna nevrološka bolezen, saj zaseda drugo mesto kot vzrok smrti v svetu, pri nas pa tretje, in je vodilni vzrok invalidnosti. Možganska kap pomeni nevrologom še vedno diagnostični in terapevtični izziv. Uspešnost zdravljenja ishemične možganske kapi je odvisna od hitre prepoznave bolezni in hitrega ukrepanja. Kljub temu, da letos poteka že 8. srečanje Akutna možganska kap in da je bilo doslej že veliko napisanega o njej, vedno znova presenečajo novosti s tega področja.

V uvodnem prispevku učbenika je predstavljena raziskava o nadštevilni umrljivosti zaradi možganske kapi v Sloveniji, ki se razlikuje po regijah in je dokaj zaskrbljujoča. Z željo, da bi bili kakovostneje obravnavani tudi bolniki z znaki akutne možganske kapi, ki bivajo v različno dostopnih območjih z nezadostno nevrološko oskrbo, je predstavljen sistem TeleKap. Ta novost v slovenskem prostoru omogoča regionalnim bolnišnicam 24-urno dosegljivost na klic, da se posvetujejo s specialistom za možgansko kap v urgentnem oddelku. Obravnava bolnikov bo odslej lažja tudi za specialiste interniste, ki sodelujejo v zdravljenju bolnikov z akutno možgansko kapjo. Pri tem ne smemo pozabiti na vlogo družinskega zdravnika, ki je začetni člen v prepoznavanju znakov akutne možganske kapi in mora čim prej ukrepati. Sledijo prispevki o zdravljenju s trombolizo starejših bolnikov in izkušnje s to metodo v Sloveniji in zlasti v vzhodni regiji.

Obsežno je poglavje o novih peroralnih protikoagulacijskih zdravilih za preprečevanje možganske kapi pri bolnikih s fibrilacijo, ki so enako učinkovita kot varfarin, vendar z boljšo varnostjo in pomembno manjšo pojavnostjo znotrajmožganskih krvavitev. Vzpostavitev normalne hemostaze z novimi protikoagulacijskimi zdravili je pomembna v določenih nujnih primerih, toda zanje trenutno še ni klinično dostopnih antidotov oziroma snovi, ki bi nasprotovale njihovemu morebiti kvarnemu učinku. Register uporabe novih peroralnih protikoagulacijskih zdravil omogoča ocenjevanje njihovih učinkov in posledic v praksi.

Pomenu multidisciplinarnega zdravljenja je namenjeno naslednje poglavje, ki obravnava zdravljenje možganske kapi z mehanično rekanalizacijo. Navedene so smernice za zdravljenje hladnih anevrizem in arteriovenskih malformacij ter opisano zdravljenje nesimptomatičnih zožitev karotidne arterije in zdravljenje z dekompresivno kraniektomijo. Transkranialna dopplerska preiskava ima zakonsko podlago za ugotavljanje možganske smrti na Hrvaškem in pri nas. Poleg zdravljenja z zdravili je pomembna tudi zgodnja rehabilitacija bolnikov po možganski kapi.

Sledi prikaz zapletov zdravljenja bolnikov s subarahnoidalno ali znotrajmožgansko krvavitvijo in paliativno zdravljenje. V zadnjem poglavju je zanimiv prikaz posameznih primerov, ki so poučni in za vsakodnevno prakso dobra popotnica.

Teme so večinoma posvečene zdravljenju možganske kapi, bodisi z zdravili, endovaskularno ali kirurško. Navedene smernice so pripomoček za kakovostnejšo in varnejšo obravnavo bolnikov.

Pričujoči učbenik je dober in predvsem dobrodošel pripomoček za vse zdravnike specialiste, ki sodelujejo v zdravljenju žilnih dogodkov, pa tudi za specializante nevrologije in sorodnih konservativnih strok.

Avtorjem čestitam za zanimive prispevke in seznanjanje z novostmi. Čestitke tudi urednici Bojani Žvan za opravljeno ogromno delo. Tak dragocen opus lahko obrodi sadove in pripomore h kakovostnejši obravnavi bolnikov z žilnim dogodkom.

Doc. dr. Tanja Hojs Fabjan, dr. med.