Pred nami je nova knjiga o možganskožilnih boleznih (MŽB) – že sedma po vrsti. Spomin mi uhaja v leto 1993, ko nama je s prim. doc. dr. Bojano Žvan, dr. med., višjo svetnico, uspelo izdati prvi zbornik del prvega mednarodnega srečanja Sodobni pogledi na možganskožilne bolezni, ki je v naslednjih letih dobilo domicil v Mariboru vsaka 4 leta. V vmesnem obdobju so se začela vrstiti vsakoletna srečanja v Ljubljani pod naslovom Akutna možganska kap in ob vsakem je izšla knjiga – učbenik. V začetku so me nekateri spraševali, ali je to smiselno, mar ne gre za preveliko pogostnost takšnih srečanj? Toda čas je kmalu pokazal pravilnost odločitve, še zlasti ko so se ugledni strokovnjaki v svetu začeli spraševati, ali nam resnično grozi epidemija možganske kapi do leta 2020. Vsako novo znanje in spoznanje, četudi katero že poznano, vendar morda dopolnjeno, popravljeno, je vselej dobrodošlo. Samo s sledenjem novim dognanjem in trendom, s posodabljanjem in tudi ponavljanjem lahko razvijemo in poglabljamo svoje znanje in stroko. Verjetno pripada del zaslug tudi stalnemu strokovnemu posvečanju problematiki možganskožilnih bolezni poleg zdravstvene prosvetljevalnosti populacije, da končno postaja akutna možganska kap po zadnjih podatkih le nekoliko manjši problem.

Pred nami je sedmi učbenik iz niza Akutna možganska kap. Urednici gre vse priznanje in zahvala za vztrajnost. Knjiga zagotovo prinaša vrsto novih spoznanj, ponuja nekatera nova doktrinarna stališča, nove diagnostične in terapevtske možnosti. Vsebuje vrsto raznovrstnih strokovno zanimivih prispevkov.

Kljub začetnemu navdušenju po uvedbi trombolitičnega zdravljenja v Sloveniji 1997 avtor in njegov začetnik pri nas ugotavlja v prispevku Raven zdravljenja akutne ishemične možganske kapi s trombolizo, da v Sloveniji sicer ni ničesar novega v širjenju tovrstne obravnave, ki pa še vedno ostaja na razpolago premajhnemu številu naših bolnikov. Predlagani projekt telemedicine, zlasti v bolnišnicah brez nevrologa, bo moral čim prej dejansko tudi zaživeti. Preseneča podatek, da sta se po preselitvi v novo nevrološko stavbo UKC Ljubljana podaljšala obravnava bolnikov za 52 %, povečala pa se je tudi smrtnost. Zakaj? Jasno je, da bo o tem potrebna podrobnejša strokovna analiza.

Marsikdo se bo prvič srečal z novostmi v obravnavi akutne ishemične možganske kapi. Gre za zelo zanimiv prispevek, v katerem avtorji najprej predstavljajo novejša trombolitična zdravila, ki imajo boljše farmakokinetične in farmakodinamične lastnosti v primerjavi z rt-PA (dezmoteplazmo, tenekteplazmo, neposrednimi fibrinolitiki, antagonisti receptorjev za glikoprotein IIb/IIIa). Tudi endovaskularno zdravljenje postaja čedalje pomembnejše: intraarterijska tromboliza (IAT), znotrajžilna tromboliza z endovaskularno mehanično revaskularizacijo (MeR) in mehanična endovaskularna revaskularizacija (MeR) z različnimi pripomočki za mehanično odstranitev strdkov (kot so aspiracijski mikrokatetri, ščetkam podobni pripomočki, začasne žilne opornice itd.).

Znanje o pogostnosti in najpogostnejši prizadetosti žilnega sistema pri akutni možganski kapi lepo dopolnjuje prispevek o epidemiologiji možganske kapi in ateroskleroze še v drugih žilnih povirjih.

Dobro sodelovanje multidisclipinarne skupine v dobro bolnika je eden večjih problemov današnje medicine. O tem razpravlja prispevek o prednosti večdisciplinarne obravnave bolnikov z možganskožilno boleznijo.

Predstavitev prirojenih in pridobljenih koagulacijskih motenj pri ishemični možganski kapi (IMK) pomeni vsakomur, ki se srečuje z njimi, pomembno dopolnitev dosedanjega znanja. Velja poudariti, da za večino koagulacijskih motenj vzročna povezava z ishemično možgansko kapjo ni bila dokončno dokazana. Potrebna bo velika populacijska prospektivna raziskava. Pregledni članek o obravnavi bolnika z atrijsko fibrilacijo (AF) v sekundarni preventivi predoča trenutno stanje in novosti v preventivi ishemične možganske kapi pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo. Različne novejše raziskave poročajo, da nova oralna protikoagulacijska zdravila (dabigatran, rivaroksaban) izkazujejo v primerjavi z varfarinom večjo učinkovitost in tudi manjše tveganje za znotrajmožgansko krvavitev (ZMK).

Skupina beograjskih avtorjev v prispevku upravičeno meni, da bi bilo mogoče bolnika z ishemično možgansko kapjo v akutni fazi uspešneje zdraviti in hkrati izvajati uspešnejšo preventivo, če bi imeli kazalnike za njen izid resnično dobro definirane in dosegljive.

Izredno zanimiva novost je spoznanje o nevroplastičnosti in kortikalnem mapiranju. Spreminja se dosedanje mnenje, da so možganske funkcije v določenem času nespremenljive. Človeški možgani se lahko sčasoma zaradi izkušenj spreminjajo, saj so fleksibilni, plastični. Nevroplastičnost lahko vpliva na preprečevanje kognitivne okvare pri možganski kapi.

Prikaz rezultatov endovaskularnega zdravljenja znotrajmožganskih nerupturiranih anevrizem ponovno nakazuje potrebo po slovenskih priporočilih za obravnavo hladnih znotrajmožganskih anevrizem, ki bi pripomogla izboljšati kakovost in način njihove obravnave.

Obravnava globoko ležečih možganskih krvavitev je še vedno predmet razprave med nevrologi in kirurgi, in to na ravni indikacij, časovnega okvira ter kirurške metode. Prikazana zgodnja endoskopska odstranitev hematoma je obetavna kirurška metoda, pri kateri je poškodba normalnega možganskega tkiva minimalna v primerjavi s klasično kraniotomijo.

Zanimiva je predstavitev obravnave bolnikov z znotrajmožgansko krvavitvijo, saj se v tujini vse bolj uveljavljajo poleg odprte kraniotomije tudi minimalno invazivne kirurške tehnike s stereotaktičnim pristopom in vnosom tkivnega aktivatorja plazminogena v hematom, čemur sledi aspiracija hematoma.

Menim, da bo marsikomu v pomoč odgovor na pogosta aktualna vprašanja: Kako najustrezneje zdraviti asimptomatično zožitev notranje karotidne arterije? Kdaj z zdravili in kdaj kirurško? Jasen odgovor prinaša prispevek uglednega žilnega kirurga.

Prispevek o karotidni endarterektomiji z nevomonitoringom govori o prednosti medoperativnega nadzora budnega operiranca (v lokalni anesteziji) pred bližnjo infrardečo spektroskopijo. Verjetno pa ni možno sprejeti ugotovitve avtorjev, da je najboljša pot za selektivno vstavljanje začasnega znotrajžilnega obvoda prav operacija bolnika v lokalni anesteziji. Danes je v svetu poznanih veliko raziskav, ki govorijo o izrednem pomenu intraoperativnega monitoriranja možganske cirkulacije s transkranialno dopplersko preiskavo (TCD), ki daje zelo pomembne podatke o možganski hemodinamiki v dejanskem času!

Bralca bo vsekakor pritegnil tudi prispevek, ki govori o vedenjskih motnjah in kognitivnem upadu pri bolnikih z levkoaraiozo – nenormalnostjo globoke bele mase. Med prikazanimi razvojnimi anomalijami žilja kraniocervikalnega prehoda je opisana tudi primitivna ali perzistentna trigeminalna arterija, najpogostnejša embrionalna anastomoza med karotidnima arterijama in bazilarno arterijo.

Zelo lep je selektivni prikaz motenj prekrvitve ventralnega dela desnega frontalnega režnja pri prehodni (tranzitorni) globalni amneziji (TGA).

Prispevek o hiperperfuzijski možganski krvavitvi po karotidni angioplastiki z vstavitvijo žilne opornice pri bolnikih z asimptomatsko subtotalno stenozo notranje karotidne arterije navaja, da je dejavnike tveganja za znotrajmožgansko krvavitev v sklopu hiperperfuzijskega sindroma težko določiti. Ker se pojavljajo redko, bi veljalo dopolniti, da je danes vsekakor poznan zelo pomemben dejavnik – nestabilna in terapevtsko slabo obvladljiva arterijska hipertenzija.

Pomembna sta tudi prispevka, ki razgrinjata literaturo in opisujeta dva primera: spontano disekcijo notranje karotidne arterije in trombozo možganskih ven ter sinusov.

In ne nazadnje je pomembna tudi ugotovitev, da trenutno ni dovolj dokazov o koristnosti kliničnih poti pri obravnavi bolnikov z možgansko kapjo, zaradi česar še nima podpore rutinsko uvajanje kliničnih poti v klinično prakso.

Vsekakor je v celostni rehabilitaciji bolnika z možgansko kapjo pomembna tudi vloga medicinske sestre, ki jo tehtno prikazuje poseben prispevek.

Gre torej za vrsto strokovno zanimivih in dobro razumljivih prispevkov za vse, ki se ukvarjajo s problematiko možganskožilnih bolezni. Knjiga je dobrodošla in želim ji veliko uspeha. Dodatno razveseljivo je, da je v njej veliko prispevkov mladih avtorjev.