Učbenik Akutna možganska kap VI je nadaljevanje obsežnega strokovnega in uredniškega dela doc. dr. Bojane Žvan, dr. med., višje svetnice, in njenih sodelavcev na področju nevrologije. Učbenik nas seznanja z novostmi in klinično prakso s področja akutne možganske kapi, pa tudi drugih nevroloških stanj.

Evropske smernice za obravnavo bolnikov z akutno ishemično možgansko kapjo in priporočila za zdravljenje so izjemno dobrodošle. Sočasno avtorica opozori, da večini bolnikov v Sloveniji takšno zdravljenje ni dosegljivo, ter upravičeno predpostavlja, da bi k učinkovitejšemu zdravljenju lahko pripomogla telemedicina oziroma telemedicinska obravnava. Le-ta je v učbeniku jasno predstavljena v obliki telemedicinskega modela, katerega bi bilo še kako smiselno vzpostaviti v nastajajočem Republiškem centru za možgansko kap v UKC Ljubljana.

Čeprav v Sloveniji živimo ob morju ali sorazmerno blizu morja, je naša prehrana še vedno pretežno srednjeevropska, torej manj zdrava. O številnih ugodnih učinkih sredozemske prehrane nas v svojem prispevku pouči prof. dr. Demarinova. Tam, kjer prevladuje sredozemska prehrana, je zaznavno pomembno zmanjšanje vseh smrtnosti, srčnožilnih in možganskožilnih obolenj, pojavnosti rakavih zbolenj in smrtnosti zaradi njih, prisotnosti Parkinsonove ter Alzheimerjeve bolezni in kognitivnega upada. V Sloveniji pogrešamo prehranske usmeritve in intenzivnejše kampanje, usmerjene v zdravo sredozemsko prehrano – ne pa le v jogurte, ki ne napihujejo.

Atrijska fibrilacija pomeni 4- do 5-krat večje tveganje za možgansko kap, o čemer nas doc. dr. Žvanova uvodoma opozarja o pomenu atrijske fibrilacije in embolične možganske kapi. Predstavi nam sheme stratifikacije tveganja za srčno embolično možgansko kap pri bolnikih z nevalvularno atrijsko fibrilacijo po lestvicah CHADS in CHA2DS2-VASc ter HAS-BLED* za ugotavljanje tveganja krvavitve med peroralnim protikoagulacijskim zdravljenjem zaradi atrijske fibrilacije. Pomembna ni samo prepoznava dejavnikov tveganja, temveč tudi sekundarna preventiva ishemične možganske kapi pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo. Priporočila zanjo so v učbeniku jasno in uporabno predstavljena tudi bralcem, ki se z omenjenimi bolezenskimi stanji vsakodnevno ne srečujejo.

Vloga kronične cerebrospinalne venske insuficience v etiologiji multiple skleroze še vedno ni jasna. V zadnjem času je v Sloveniji hipoteza o tej etiologiji dvignila veliko prahu med strokovnjaki. V obširnem prispevku spoznamo rezultate različnih kliničnih raziskav, ki podpirajo povezavo cerebrospinalne venske insuficience z multiplo sklerozo, pa tudi druge, ki te povezave niso našle. Nanj se deloma navezuje prispevek o ultrazvočni diagnostiki kronične cerebrospinalne venske insuficience. Avtor tudi s slikami ponazori izvedbo te neinvazivne in zanesljive preiskave. Oba prispevka strokovnjakom postavljata nove izzive.

Uporaba statinov je v zadnjih letih pomembno prispevala k preventivi srčnožilnih bolezni. V prispevku, ki obravnava vlogo statinov v preprečevanju možganskožilnih bolezni, najdemo podatke iz številnih, metodološko ustreznih kliničnih raziskav, katerih skupno sporočilo je, da ta zdravila pomembno zmanjšajo tudi tveganje za ishemične možganskožilne dogodke pri bolnikih z žilno boleznijo. O preventivni uporabi statinov pa se bodo mnenja verjetno še križala.

Možganske mikrokrvavitve niso bile deležne posebne pozornosti, dokler niso raziskave razkrile njihove povezave z znotrajmožganskimi krvavitvami, arterijsko hipertenzijo in boleznijo malih žil ter njihove vloge v Alzheimerjevi bolezni. Avtorji prispevka o možganskih mikrokrvavitvah menijo, da le-te ne smejo biti kontraindikacija za antitrombotično zdravljenje tam, kjer je prepoznana njegova koristnost. S tem mnenjem so dali dobra navodila za klinično prakso.

Pri možganski kapi je vse več dokazov o vlogi levkoarajoze. Prispevek nas opozarja na njeno problematiko predvsem iz vidika antikoagulantnega zdravljenja. Je zelo koristen, ker opozarja na možganske strukturalne spremembe, ki v rutinski praksi zlahka izgubijo pomen.

Funkcionalne motnje se ne pojavljajo samo v psihiatrični obravnavi, temveč tudi drugod v medicini. Psihiatri jih opisujejo kot psihogene, konverzivne ali povezane z depresijo. Vendar so v nevroloških ambulantah pogostejše kot v psihiatričnih. Prof. dr. Zaletel v svojem prispevku navaja, da ima celo ena tretjina novih nevroloških bolnikov simptome, ki jih ni mogoče popolnoma pojasniti z boleznijo. Avtor nas popelje skozi izzive obravnav funkcionalnih motenj s predstavitvijo zdravljenja bolnika s funkcionalno parezo. Izjemno poučen in praktičen primer zdravljenja, ki ga je možno vključiti v klinično obravnavo tudi drugih funkcionalnih motenj.

Mag. Švigelj piše o vlogi bolnikov z možganskožilnimi boleznimi kot darovalcev organov. Razloži postopke za pridobitev organov ustreznega dajalca, kar je lahko tudi bolnik z nepoškodbeno možganskožilno boleznijo. Prispevek nam pomaga razrešiti nekatere dileme, povezane s specifičnimi darovalci organov.

Karotidno angioplastiko v UKC Ljubljana rutinsko izvajajo že od leta 2003. Avtorica v svojem prispevku prikaže analizo zapletov karotidne angioplastike med leti 2003 in 2008. Delež zapletov je bil od 1 % v asimptomatični skupini in 2,2 % v simptomatični skupini. Tako majhno pojavnost zapletov so omogočili: natančna izbira bolnikov, multidisciplinarna skupina, dolgotrajne izkušnje in dveletno spremljanje. V prispevku pa pogrešamo primerjavo z drugimi centri in raziskavami.

V Sloveniji v diagnostiki karotidne bolezni uporabljamo dvodimenzionalno ultrasonografijo. Avtorja prof. dr. Tetičkovič in mag. Magdič v svojem prispevku predstavljata triin štiri-dimenzionalno ultrasonografijo, ki pri nas še ni v rutinski praksi. Prispevek nas že danes pripravi na prihodnost.

V zdravljenju nesimptomatične karotidne bolezni terapevtsko še vedno nismo dosegli maksimalnih možnosti. Mag. Menihova se sprašuje, kje so klinične raziskave o uporabi zdravil v teh primerih.

Malomožganska kap predstavlja 2 do 4 % vseh možganskih kapi in je povezana z visoko smrtnostjo. Kirurški poseg je še vedno praktično edina terapevtska možnost pri bolniku z ekspanzivno malomožgansko kapjo, pojasnjuje prof. dr. Zaletel. Vendar še vedno ostajajo številna vprašanja odprta.

Pri bolnikih z ishemično možgansko kapjo in prehodno ishemično motnjo se lahko pojavijo motnje vida, ki jih pogosto težko prepoznamo. Avtorja opišeta številne klinične sindrome motenj vidnega sistema in poudarjata, da jih moramo aktivno iskati, ker pogosto niso očitne. Glede na pestrost teh sindromov, njihovo različno nevroanatomijo, patogenezo in klinično sliko lahko samo priporočam, naj bralec prispevek varno spravi in ga po potrebi ponovno prebere. Tako številni so ti sindromi.

Pri mladih odraslih je spontanih znotrajmožganskih krvavitev v Sloveniji letno okoli 20. Avtor v prispevku poudari pomen najpogostnejših vzrokov znotrajmožganskih krvavitev pri mladih, to je žilnih malformacij in kavernomov. Le z dobro diagnostiko in z izključevanjem vzrokov, ne pa z njihovim posploševanjem, lahko te krvavitve ustrezno diagnosticiramo. Podobni sklepi so v prispevku o disekciji vertebralnih arterij kot vzroku za možgansko kap pri mlajših. Oba prispevka nas opozarjata na redke in izjemne primere, katerih razrešitev pomeni ‘dodano’ vrednost našemu znanju.

Znotrajarterijsko zdravljenje različnih možganskožilnih bolezni je v zadnjih letih doživelo izreden napredek. Dopolnjuje ga nova metoda – mehanična revaskularizacija pri akutni ishemični možganski kapi. V prispevku jo lahko pobliže spoznamo in si obogatimo teoretično znanje. Podobno je s prispevkom o slovenskih rezultatih karotidne endarteriektomije, kjer pa pogrešamo primerjavo s podobnimi posegi v primerljivih indikacijah v drugih centrih.

Sporočilnost učbenika je pomembna, zato svetujem, da ga preberite in imejte pri roki, uporabljajte nova spoznanja in tako izboljšajte klinično prakso. Avtorji in urednica so z njim posegli na področja nevrologije, ki jim včasih ne namenjamo dovolj pozornosti ali pa nam ostajajo nerazumljena. Takšnih učbenikov si lahko samo želimo.

Veliko študijskega užitka ob branju vam želim.