POVZETEK

Človek, ki ima težave na govornojezikovnem področju, doživlja hude travme, če ne more vzpostaviti stika s soljudmi, pritegniti pozornosti ali povedati, kaj si želi in česa ne, kako se počuti, kajko misli. Še huje pa je, če je tej težavi pridružena še nezmožnost razumevanja govora. Takšne težke motnje v govornojezikovni komunikaciji so značilna posledica motenj delovanja centralnega živčnega sistema, ki nastane zaradi poškodbe ali bolezni možganov. Govornojezikovne sposobnosti so najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema, saj so pridobljene in priučene ter pomenijo človekovo eksistenčno sposobnost. Nihče, ki ni sam doživel izgube govora, pravzaprav ne ve, kaj ta pomeni prizadetemu posamezniku in kako ga v trenutku naredi nebogljenega. Nastanejo lahko v obdobju pred razvojem govornega izražanja oziroma komuniciranja ali pa prizadenejo človeka s to že razvito funkcijo, npr. po kapi, hudi možganski poškodbi ipd. Občutki nemoči tovrstno prizadetih ljudi jih lahko pripeljejo v nezaželeno vedenje, ker so prizadeti na fizični, psihološki in socialni ravni.

Možganska kap je najpogostnejši vzrok motenj človekove komunikacije. Izgubo te sposobnosti je mogoče opisati kot vpliv na tri glavna področja: jezik, govor in kognitivno komunikacijo ali vse troje skupaj. Med preživelimi obstaja 30- do 60-% verjetnosti, da bodo imeli govornojezikovno motnjo.

Afazija je pridobljena jezikovna motnja oziroma izguba ali motnja obstoječih jezikovnih sposobnosti zaradi možganskih okvar različnega izvora. Kaže se z redukcijo ali disfunkcijo jezikovnega izražanja, podajanja vsebine in rabe jezika v spontanem govoru, razumevanju, poimenovanju, ponavljanju, branju, pisanju in razjezikovnem mišljaenju, pa tudi z zmanjšano ali moteno pozornostjo, zapomnitvijo in mišljenjem.