O NEVROSONOLOGIJI

Nevrosonologija - ultrazvočna diagnostika žilja glave in vratu - je strokovno področje medicine, ki povezuje usmerjeno specialno znanje z uporabo visokotehnološke opreme. Zato lahko točen nevrosonološki izvid napiše le zdravnik, ki obvlada tako nevrološko stroko kot tudi ultrazvočno aparaturo. Prav zato je generalni strokovni svet Slovenskega zdravniškega društva področje nevrosonologije okvalificiral kot dodatno znanje, kot sestavni del zagotavljanja kakovosti medicinske storitve pacientom.

Mnoge obstoječe strokovne ocene, vezane na nevrosonološko diagnostiko, odstopajo od dejanskega stanja. Te ocene in interpretacije tudi dostikrat nimajo zadostne podlage v stroki. Netočne diagnoze ne povzročajo le nepotrebnih stroškov javnemu zdravstvenemu sistemu, temveč so zaradi njih tudi mnogi bolniki neustrezno zdravljeni in dodatno izpostavljeni tveganju za možgansko kap, ki ga prinaša nepravočasno izvedena slikovna diagnostika žilja.

Podatki Kličnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana, kažejo, da se v Sloveniji nevrosonološke preiskave pogosto podvajajo, bolnike pa se prevečkrat neindicirano napoti na slikovne preiskave, kot so CT angiografija (vplivi rentgenskega sevanja in kontrastnih sredstev), MR angiografija (kontrastno sredstvo, draga preiskava, različne omejitve), celo na invazivno diagnostiko – digitalno subtrakcijsko angiografijo (DSA). Vse omenjene preiskave pa imajo tudi dolgo čakalno dobo.

Šola nevrosonologije prinaša obširnejše znanje, večjo učinkovitost zdravnika in v pravnem smislu tudi njegovo manjšo strokovno odgovornost.

NAMENI, ZAKONSKA UREDITEV PODROČJA ULTRAZVOČNIH NEVROLOŠKIH PREISKAV IN POGOJI ZA PRIDOBITEV DIPLOME SZD O DODATNIH ZNANJIH

Nameni dodatnega izobraževanja

• Umestitev ultrazvočne diagnostike na višji strokovni nivo, s tem pa zagotavljanje višje kakovosti ter senzitivnosti na področju nevrosonoloških preiskav v Sloveniji.
• Spoštovanje 20. in 26. člena Zakona o pacientovih pravicah oziroma zagotavljanje ustrezne kakovosti zdravstvene storitve pacientu.
• Zmanjšanje podvojenih preiskav iste vrste, s tem pa čakalnih vrst, kar predstavlja večjo učinkovitost zdravstvenega sistema in prihranek javnih zdravstvenih sredstev.

Izobraževanje za pridobitev dodatnega znanja je namenjeno

• specializantom ali specialistom nevrologije, interne medicine, radiologije in drugih specialnosti, ki jim pri delu koristi nevrosonološka diagnostika.

Strokovna in zakonska ureditev zagotavljanja kakovosti v Republiki Sloveniji

• V mnogih ambulantah v Sloveniji poteka praktično izobraževanje v obliki samoizobraževanja z ultrazvočno diagnostiko brez nadzora mentorjev. Zdravniki v tem primeru niso deležni celostnega in enotnega izobraževanja, ki je sicer potrebno za pridobitev dodatnega znanja. V primeru napačnih odčitkov bolnik ne ve, da je lahko ogroženo njegovo življenje, in če je, ni deležen pravočasnega zdravljenja, ki bi preprečilo njegovo smrt ali invalidnost.
• 20. člen Zakona o pacientovih pravicah določa pojasnilno dolžnost. Bolnik namreč mora biti seznanjen z večjim tveganjem ali obremenitvijo pri določenih medicinskih posegih. To ureja interni sistem zagotavljanja kakovosti medicinske storitve izvajalca (določa ga interni predpis, pristojnost nadzora nad zagotavljanjem kakovosti pa ima tudi zdravstvena inšpekcija) in določa stopnje tveganja glede na vrste posegov. Za izvajanje teh posegov ima izvajalec zdravstvenih storitev pojasnilno dolžnost do bolnika, za izvedbo posega pa mu mora zagotoviti ustrezno usposobljenega zdravnika. Diagnostika vratnih žil, sodi med tvegane posege za katere velja zakonsko predpisana pojasnilna dolžnost in da ga izvaja ustrezno usposobljen zdravnik.
• Za opravljanje nevrosonološke dejavnosti so se doslej zdravniki izobraževali le v tujini (drago izobraževanje). Programi v tujini niso skladni s programom SZD oz. Šole nevrosonologije, katerega je potrdil njegov GSS, za kakovost dodatnega znanja zdravnika pa jamči z izdano diplomo.
• Z vidika racionalne rabe denarja se danes v Sloveniji mnoge nevrosonološke preiskave podvajajo, bolnike pa se mnogokrat neindicirano napoti na slikovne preiskave, kot so CT angiografija (vplivi rentgenskega sevanja in kontrastnih sredstev), MR angiografija (kontrastno sredstvo, različne omejitve), celo invazivna diagnostika – digitalna subtrakcijska angiografija (DSA), ki sama po sebi nosi določen odstotek tveganja.